ZGODOVINA ZDRAVILIŠKEGA TURIZMA NA BLEDU

Bled – danes poznan kot biser slovenske kulturne dediščine – je bil zaradi svoje vrednosti razpoznaven že daleč v preteklosti. Najstarejši viri kažejo, da so bili prvi, ki so stopili na ozemlje blejske pokrajine in tam tudi ostali, že ledenodobni lovci. Arheološke najdbe iz jame Poglejska cerkev pri Poljščici pričajo, da so se ti ljudje tja naselili že pred 14.000 leti, kar pomeni v zadnji dobi poledenitve. Skozi leta se je razvoj ljudi nadaljeval in kmalu so se naučili gradnje, tako pa se prične zgodba Blejskega gradu, ki je danes poznan kot najstarejši grad na Slovenskem.

​

Mogočno poslopje, dvigajoče se na vrtoglavi pečini

​

Zaradi svojega dominantnega položaja ter naravne zavarovanosti, se je grajska vzpetina, ki označuje 125 m visoko pečino nad Blejskim jezerom, kaj hitro – že v času železne dobe – uveljavila kot naselitveno središče. Tako se je okoli leta 800 pr. n . št., na severnem pobočju vzpetine, izoblikovala naselbina večkrat predelanih železnodobnih brunaric, ki pa je trajala skozi celotno obdobje preseljevanja ljudstev, vse do prihoda Rimljanov ter do časa, ko so se tam dokončno naselili Slovani. Ob naselbini so na vzpetini – hrbtu, ki mu danes pravimo Pristava – ustvarili tudi grobišče, z okoli 80 žganimi grobovi, ter z dvema sežigališčema pokojnikov. O kulturi teh prvih priseljencev, pa nam pričajo tudi predmeti, ki so bili najdeni v grobovih pokojnikov, med katerimi prevladujejo posodja in nakit.

​

Sledil je čas rimskega obdobja, v katerem je bil Blejski kot skorajda pozabljen. Izkopanine tamkajšnjih takratnih podeželjskih dvorcev nam pripovedujejo o novi rimski modi, o kateri največ povedo najdbe okrasnih zaponk. Proti koncu antičnega obdobja, se je Bled počasi ponovno uveljavil kot naselitveno središče in tako je v 5. in 6. stoletju na zahodnem vrhu grajske vzpetine ponovno zrasla utrjena naselbina. Kjer so prej vladali staroselski Romani, so sedaj po padcu zahodnega Rima, uveljavili oblast germanski vzhodni Goti, ki pa so jih nato pregnali Langobardi. Prav tako kot njihovi predhodniki, so tudi novi »oblastniki« grajske vzpetine svoje umrle pokopavali blizu, in sicer kar pod naselbino. Tako se tudi tu pojavljajo bogata nahajališča nakita, ki so ga ljudje prilagali umrlim.

Kmalu se je na obzorju prikazal srednji vek; čas najgostejše poselitve naše alpske pokrajine, kot sestavnega dela Karniole. Le-ta, ki je bila prebivališče Slovanov, je omenjena tudi v delu Pavla Diakona, z naslovom Zgodovina Langobardov. Bled kot tak je ponovno postal upravno, vojaško in gospodarsko središče. V pisnih virih je bil prvič omenjen leta 1004. Skladno z gosto poselitvijo, je bilo tu odkrito tudi eno najpomembnejših arheoloških najdišč Pristava pod gradom. Našli so namreč bogata grobišča in ostanke naselbine; to je enoprostorskih lesenih hiš. Grad sam pa lahko v pisnih virih prvič zasledimo leta 1011. To je čas ko blejsko gospostvo v svoje roke prejme škofija z Briksna, z južne Tirolske, s strani nemškega kralja Henrika II. Blejski grad je s tem postal pravno središče briksenške zemljiške posesti na Gorenjskem. Kako je prvotno izgledala blejska grajska posest ni znano, je pa verjetno, da je bila v glavnem stanovanjska stavba – palacij. Torej objekt z dvoriščem, obdanim z obodnim zidom, vključujoč pokopališče, kjer so bile najdene okrasne zaponke in pa slike vladarja ter božjega jagnjeta, ki se nahaja tudi v grbu Briksenške škofije. Le-ti so imeli grad in ozemlje v oblasti več kot 300 let, z graščino pa je skozi leta opravljalo več škofovih ministerialov, ki so bili pogosto imenovani po Bledu. Med drugim so dali zgraditi samostojno kapelo in zunanje obzidje, kasneje v 13. stol. pa so sezidali še 2. palacij. Srednjeveške stavbne dediščine je sicer zelo malo ohranjene, delno sta se ohranila obzidje in vhodni stolp z romanskim stranskim portalom.

​

Med letom 1371 in sredino 16. stol. so Briksenški škofje blejsko gospostvo dali v zakup rodbini Kreig, ki je nato tu gospodarila skoraj 200 let. V tem času je tako grad postal gospodarsko in kulturno središče; kraj, kjer se je sestajala družba tistega časa, in sicer ljudje vseh stanov in poklicev. V tem času je nastala tudi nova kapela v Gotskem slogu. Vendar pa ta leta niso bila najbolj sijoča za mogočno stavbo Bleda. Grad je namreč padal v vse slabše stanje in ko je leta 1458 sem prišel eden največjih mislecev 15. stol., kardinal, teolog in filozof, Nikolaus Casannus, ki je bil tudi sam en izmed Briksenških škofov, si je začel prizadevati za obnovo, takrat precej propadlega, gradu. In res se je tako zgodilo, vendar šele ko je ljudi v to prisilil potres leta 1511, ki je grad še bolj poškodoval. O takratni obnovi nam pričajo ohranjeni načrti.

​

Ta čas pa tudi drugače ni bil najbolj prijazen do blejske zgodovine. Območje te alpske pokrajine so ravno v tem času stresali močni nemiri najrazličnejših izvorov. Pod to seveda štejemo tudi že omenjeni potres, Bled pa je leto prej še huje prizadela epidemija kuge, kar je seveda povzdignilo tudi bolj ali manj prikrito veliko nezadovoljstvo kmetov. Ti so se nato kmalu priključili vseslovenskemu kmečkemu uporu, ki je bil leta 1515 nato zatrt. Vendar pa »slabim časom« še kar ni bilo videti konca. Leta 1542 je namreč Bled še enkrat prizadela kuga, ki so ji sledili še nemiri protireformacije leta 1550. Stanje pa se je začelo izboljševati s prihodom Turjačanov, ko je grof Dietrichstein zakupil radovljiško gospostvo. Bil je namreč eden vodilnih protestantskih plemičev Kranjske, ki je s tem dobil tudi nadzor nad blejsko škofijo z župnikom Lenartom Stojanom in njegovim naslednikom Krištofom Fašangom, ki sta tako začela učiti protestantizem in Bled je postal večinsko protestansko usmerjen. Prav s tem razlogom pa je bil Blejski grad tudi eden izmed kratkotrajnejših zatočišč Primoža Trubarja, ki je sem na skrivaj pribežal v 17. stol.

​

Kot lahko vidimo se je grad skozi čas zelo spreminjal, kar ga tudi naredi, po videzu in zasnovi, različnega od ostalih fevdalnih gradov. Začel je namreč kot navaden stolp, ki se je nato sčasoma spremenil v obodno trdnjavo, ki je vključevala bivalne prostore, več stolpov, obzidje in kapelo, ki je bila zidana v živo skalo. V današnjo podobo so grad preoblikovale prezidave po dveh velikih potresih. Prvi je, kot že omenjeno, blejski okoliš prizadel leta 1511, prenove, ki so sledile pa so grad preoblikovale v poznogotskem slogu, v katerem je bila preurejena tudi kapela. Prve grafične upodobitve gradu zasledimo iz let 1679 in 1689, leto kasneje pa je grad prizadel še drugi potres, ki je sprožil ponovno prenovo, ter zadnjo prenovo kapele v baročnem stilu. V času te prenove je bila kapela tudi zvišana in pa obokana, značilno baročno, kasneje tudi okrašena s freskami.

​

Danes lahko po vseh teh prenovah grad opazujemo v dveh višinskih in obrambno samostojnih platojih. V spodnjem delu je mogoče videti gospodarsko poslopje, kamor so imeli dostop tudi podložniki, v zgornjem platoju, ki ga sestavlja zgornje notranje dvorišče z gosposkim delom gradu, pa so prebivali graščaki. Tu so stali tudi vrtovi in balkoni, ki so in še vedno ponujajo neverjeten razgled, ter pa kapela, katere notranja oprema je bila v 19. stol. na žalost prodana. Prav tako pa danes ni možno več videti opreme gradu nasploh, saj je bila le-ta proti koncu 2. svetovne vojne izropana.

​

Tako zgrajen skozi več stoletij je grad danes mešanica več različnih umetnostnih stilov, nasploh je večina grajskega poslopja iz obdobja gotike in renesanse, najstarejši deli pa nosijo pridih romanike. Med to štejemo tudi edino do vrha ohranjeno romansko obzidje, ki obdaja Blejski grad in je bilo najverjetneje zgrajeno v 12. ali 13. stol. Tako lahko še danes občudujemo to veličastno kreacijo, ki varuje oba nivoja gradu in vsebuje obrambni hodnik, vhodni stolp, ter mogočen gotski obrambni stolp.

​

V letu 1803 je bilo grajsko poslopje in zemlja, ki mu je pripadala, še vedno v rokah Briksenških škofov. Vendar pa je prav tega leta potekala razlastitev in podržavljenje vse njihove posesti in s tem je bil oznanjen konec njihovega 800-letnega gospostva na Bledu. V času Ilirskih provinc je grad začasno pristal v rokah samega Napoleona oz. francoske države, vendar pa je nato leta 1838 avstrijski cesar Franc I. posestvo vrnil škofiji. Dokončno in zares jim je Bled spolzel skozi prste leta 1848 ob vstaji narodov, ko je bil povsod dokončno odpravljen fevdalizem. Blejski grad je tako prodan v roke novemu lastniku, in sicer fužinarju in industrijalcu Viktorju Ruardu, hkrati pa izgubi funkcijo fevdalnega sedeža.

V 19. stol. grad in otok pod njim postaneta največja turistična znamenitost Slovenije, ter Bled politično-narodnostni simbol Slovenije. Po koncu 2. svetovne vojne je grad dokončno nacionaliziran, ter hkrati postavljen za spomenik in ko med letoma 1951-61 doživi zadnjo obsežno prenovo postane eno najbolj privlačnih razgledišč, notranjost pa je preoblikovana v muzej, ki ga lahko obiščemo še danes.

Biser sredi jezera

​

Blejski otok, ki se dviga nad gladino Blejskega jezera prav na njegovi sredini, je bil v 8. stol. pr. n. št. popolnoma gol in kamnit, a je kaj kmalu postal kraj čaščenja. Viri pravijo, da je tam stal oltar ali pa celoten tempelj, posvečen slovanski boginji Živi, ki je predstavljala ljubezen in plodnost. Otok naj bi bil prvič poseljen najkasneje 7. stol. pr. n. št., vendar pa v tistem času na otoku ni stalo le svetišče, ampak je bilo na njem kar pravo naselje. O tamkajšnji poselitvi nam pričajo najdbe iz grobišča. Kasneje, v času krščanstva, so tam nastali temelji ene najstarejših slovenskih cerkva. V 8. oz. 9. stol. je bilo namreč tam postavljeno obsežno grobišče in ob njem prva lesena cerkev. Ta naj bi deloma stala na prostoru nekdanje prazgodovinske hiše. Kasneje je bila razširjena v »pravo« cerkev, cerkev Marijinega rojstva, ki je bila prvič omenjena leta 1185. Zanimivo je, da se je cerkev širila ne ozirajoč se na grobišče.

​

Cerkev med drugim sestavlja zvon iz 16. stol., ki je bil najverjetneje zgrajen po potresu, ki je Bled pretresel v začetku 16. stol. in je zelo poškodoval staro cerkev. Potrebna je bila prenova, ki je cerkvici dala današnjo podobo v baročnem stilu. Na preoblikovanje pa je močno vplivala že predhodna romanska triladijska oblika cerkve. V prenovljeni cekrvi predvsem izstopa zlat baročni oltar in pa čudovite freske, ki med drugim prikazujejo Kristusovo življenje, vendar pa so na žalost že precej zbledele. Ta cerkev stoji bolj severno na otoku, tesno ob zvoniku, za njo pa enonadstropna hiša, ki se je je prijelo ime »puščava«.  »Puščava« je bila narejena z namenom, da bi služila kot prenočišče za romarje.

Zvonik lahko razdelimo na dva dela. Spodnji del je izrazito gotskega stila. Vendar pa je bil leta 1509 hudo poškodovan zaradi potresa in na stare temelje je bil postavljen lesen zvonik, ki pa je bil leta 1622 spet pozidan, ter dokončno urejen leta 1680. Osem let kasneje je vanj udarila strela in zažgala streho, tako da je leta 1690 spet doživel prenovo. Verjetno je kasneje doživel še en požar, ki je zopet uničil streho, poškodoval tudi zidove in tako so ga nazadnje v 18. stol. utrdili z železnimi vezmi.

​

Na južnem delu otoka stoji nekdanja mežnarija, ki je bila sezidana kot stanovanje za cerkovnika, in ob njen, proti cerkvi arhitektonsko bogata proštija, katere vzhodni del je nastal s prezidavo nekega starejšega objekta. Cerkev je bila drugače nasplošno skozi stoletja večkrat prenovljena. Dejstvo je – če orisujemo posamezne tlorise delov cerkve, lahko opazimo oblike cerkva iz večih različnih obdobij, kar potrdi trditev o prenovah cerkve skozi različna obdobja.

​

Med leti 1962 in 1965 je Center za srednjeveške študije pri Narodnem muzeju v Ljubljani vodil arheološka izkopavanja na Blejskem otoku. Zanimivo je, da se je po izkopavanjih izkazalo, da je težišče osrednjega prostora dogajanje prav tam, kjer danes stoji zvon želja, kar najverjetneje ni naključje. Na otoku so odkrili tudi grobišča iz večih obdobij, v katerih je bil Bled poseljen. Skupno pa naj bi našli kar 124 grobov.

​

Blejski otok je dobil tudi posebno mesto v Prešernovi pesnitvi Krst pri Savici.

Bled postane najbolj obiskana slovenska turistična točka                           

Bled je bil od svojega začetka bolj kot ne le romarski kraj, saj je bila cerkvica sredi otoka ena najstarejših in najpriljubljenih svetišč v Sloveniji. Mnogi so se še posebej zatekali k zvonu želja. Leta 1796 pa se je s koncem velike svetovne morije začel vzpon in z njim začetek najsvetlejšega obdobja Bleda kot turističnega kraja. Kljub temu se je po 1. svetovni vojni Bled znajdel popolnoma na tleh. Evropski turizem je namreč takrat izumrl, pa tudi stavbe so bile v bolj slabem stanju. Rešitev je prišla nepričakovano, ko si je na Bledu zgradila alpsko letno rezidenco družina Karadžordževičev. Tam je odprla novo tržišče in v 20. ter 30. letih prejšnjega stoletja, se je začel velik vzpon blejskega turizma, ki so ga zaznamovale tri stavbe – Hotel Toplice, vila Bled in Park hotel. Pravi turistični razcvet pa je takrat povzročil termalni turizem in hotel Luisenbad, zgrajen leta 1850 ob tamkajšnjem vrelcu. Po zmogljivosti je postal največji blejski hotel, ki je od takrat zamenjal več lastnikov in leta 1922 doživel popolno prenovo, ter bil preimenovan v Grand Hotel Toplice. Veja turizma, ki se je začela že v 19. stol. – zdraviliški turizem – je bila torej razlog, ki je Bled postavil na zemljevid »must-see« turističnih točk.

​

V prvih letih 20. stol. pa lahko zasledimo še en dogodek, ki je Blejski turizem povzdignil v višave. To je bila izgradnja nove železnice, ki je imela postajo v neposredni bližini Blejskega jezera in je tako postala pomembna pridobitev za razvoj tamkajšnjega turizma. Razvoj termalnega turizma pa je povzročil tudi korenite spremembe v gostinstvu in gradnji hotelov. Za potrebe gostov je bilo namreč obnovljeno mnogo gostišč, ter zgrajenih veliko hotelov. Mnogi bolj premožni aristokrati so si tam zgradili kar svoje posesti, ki so bile po večini vile. K vsemu je pripomoglo še ugodno alpsko podnebje Bleda, ki je tako postalo veliko mondeno letovišče in je privlačilo goste iz vse Evrope. Nastanek mondenega turizma med obema vojnama je tako pomenil lepše časa za našo alpsko turistično točko. Tam so potekale vse vrste družabnih in športnih prireditev, ki se jim je v 20. stol. pridružil še kulturni turizem s pojavom mnogih bolj prestižnih dogodkov. V tem času je Bled slovel tudi kot najlepše zdravilišče tedanjega Avstrijskega cesarstva in je zato privlačil skoraj vso evropsko aristokratsko elito.

Bled je zaradi svoje obiskanosti in prepoznavnosti tudi nekajkrat postal politično središče Jugovzhodne Evrope. Tam so se, med drugim, leta 1926 sestali tudi voditelji držav Male Antante in razgovarjali o pomembnih vprašanjih in sklepih po 1. svetovni vojni. Bled je tako doživel diplomatsko slavo, ki je privabljala vse več pomembnežev z vseh koncev. Blejski turizem je zaznamovala tudi izgradnja letnega dvorca neke mogočne aristokratske družine tistega časa, ki je bil kasneje preimenovan v dvorec Suvobor in je bil poklonjen kraljici Mariji kot darilo. Leta 1937 je bil porušen do temeljev in na novo zgrajen, vendar pa je, še preden je bil končan, med 2. svetovno vojno čas kraljev dokončno minil in tam zdaj stoji »Titova« Vila Bled.

​

Kremasti greh z Bleda

​

Vzpon vseh gostič in hotelov je kot enega najbolj prestižnih dvignil restavracijo in hotel Park. V tamkajšnji slaščičarni je namreč slaščičarski mojster in vodja le-te, Ištvan Lukačvić, leta 1953 izpopolnil recept za originalno blejsko kremšnito, ki vse od takrat do danes ostaja nespremenjena in deležna največje hvale. Zanimivo je, da kremšnita ali kremna rezina ni izdelovana iz slovenske moke, ampak moko uvažajo iz Srbije.